bloodish

I had a dream last night…It was called: Resurection. Tako je. Vstal sem. Od vsega kar me je tlačilo k tlom. Blogerji vseh vetrov, združite se! V slogi je moč? Ne dovolite lovkam in krempljem kapitalizma, da vas indoktrinirajo in izničijo nekaj tako lepega, kot je probono dajanje svojih frustracij, čustvenih izlivov, umetniških navdihov, amaterskih recenzij, kritik ljudi okoli nas samih in nenazadnje, ne dovolite, da ostanejo tihi klici na pomoč preslišani.

Marsikdo od nas je sucker. Marsikdo od nas je umetnik. Marsikdo od nas je zgolj zasičen s prostim časom. In marsikdo od nas se je znašel na križišču. Nekoč mi je bivše dekle povedalo eno modro:vsak od nas hodi po poti. In ko se znajdemo na križišču in moramo izbrati med dvemi novimi smermi, izberemo na koncu tisto, ki je ni. Res je tako. Življenje je povsem nepredvidljivo. Kritiziramo Aibota, ker je povsem zgrešil kontekst zadnjega bloga, pa čeprav sedaj pravi, da ni hotel nič slabega. S finim podjebavanjem prizadanemo mlado umetnico Navihano, ker pač kljub svoji prebrisanosti še vedno nosi zgolj svojih 18 let izkušenj. Kimici ne pridemo do živega (bayer se ni izkazal). Itd… S prijateljem sva na kavici ugotavljala, kako nekateri ne znamo pustiti čustva zunaj ringa in se povsem prepustimo tistim emocijam, da smo se pripravljeni skregati in živcirati zaradi oseb, ki nam v resničnem življenju ne pomenijo prav dosti.

Prebiram komentarje in največkrat ne vem več ali je blog namenjen komentiranju komentarjev ali samega bloga. Vsebina izgublja pomen. Vendar je ravno to posebnost interneta. Da je tako kot življenje nepredvidljiv. Nikoli ne veš katera pot bo izbrana. Danes sem faca jaz. Jutri boš to ti, naslednji dan pa nas več ni. Evo, pa še rima mi je uspela. Zdaj pa naj mi še kdo reče, da je internet brezveze.

Vsakemu komentarju na osnovi zadnjih polemik o socializaciji preko interneta, internetnih poznanstvih ter navideznih sovražnikih bi dejal to: vsi smo ljudje, ki nosimo na stotine mask. Tako v virtuali kot v resničnem življenju. Dvojna merila so moralno sporna. Nenačelnost je sporno. Zlorabljanje zaupanja je sporno. Vsakdo od vas lahko doda nekaj o tem, kaj je za posameznika sporno. Različne vsebine prebirajo ljudje z različnimi izkušnjami, z različno stopnjo razgledanosti in zato je krivično kogarkoli blatiti. Mnenje je lahko vedno strogo. Vendar spet pridemo na večno in ključno vprašanje interneta. Ali lahko ostanemo čustveno neobremenjeni v virtualnem svetu? Mislim, da se odgovor razvija ravno z zadnjimi blogi in vsemi komentarji, ki so bili zmazani poleg.

Moje ugotovitve so sledeče: internet je živ. Tako kot smo živi mi. Naši alteregi ustvarjajo nekaj, česar v resničnem življenju ni. Nastala je nova dimenzija, ki se je marsikdo boji. Ne verjame vanjo, kot Cerkev ni verjela v zaobljenost zemlje, tako kot ateist zanika obstoj boga. Vsi smo absolutisti znotraj relativizma. In ko se nas dotakne, je kot droga - nas omami, zasvoji in zastrupi. V vsem je nekaj dobrega, slabega in neoprijemljivega. Mi vsi smo kot igrica Tekken.

Come into my world and I will lie for you, Beg and steal for you
I will crawl on hands and knees until you see, you’re just like me…

Zgodili so se trenutki. Razglabljanje in podoživljanje doživetega je ustvarilo vse tisto, kar nas stiska v želodcu. Pogledujem čez ramo, kot za prelepo žensko, s katero sem preživel romantičen, s čustvi nabit večer in čakam še na zadnji pogled pred odhodom. Skorajda Richard Gere look. Pogledujem čez ramo v preteklost, da vidim, kaj sem pozabil in zamudil. Skorajda zamudim novo lepotico, ki se mi je pravkar približala in mi namenila prekrasen trenutek. Pogled, ki je ravno prav pomenljiv, da zbudi v meni tisto zanimanje, ki preusmeri pozornost od preteklosti…

Življenje. Kot igra. Kot partija tenisa. Ima pravila, ki smo jih določili, da lažje dosežemo cilj. Kakšni smo? Kakšno igro imamo radi? Igrišče je določeno s črtami, ki mersko omejujejo prostor v katerem igra poteka. Podobno kot je v življenju. Sklicujemo se na realnost in samo znotraj razumskega smo pripravljeni sobivati z drugimi. Ko nečesa ne razumemo, se igra prekine, strah nas odvrne od ljudi, ki smo jim posvetili življenje.

V teniškem svetu poznamo agresivno igro, kjer vsako žogo prbijemo, zakucamo in upamo, da bomo zadeli in naredili točko. Pomemben je vtis, nabijanje ega, dokazovanje superiornosti nad soigralcem. To je obdobje dozorovenja, ko igralci še ne razumejo igre, in smatrajo zmago nad nasprotnikom/soigralcem kot bistvo te zadevščine. V igri prihaja do nenormalnega števila neizsiljenih napak, ki ustvarjajo frustracije, slabo voljo in strah, posledično pa še večje število napak in več frustracij in seveda, da ne pozabimo še več straha. Ob vsem skupaj se pozablja, da je bistvo igre nekje drugje… Ne v dokazovanju. Ne v nadvladi nasprotnika.

Včasih se v igralcih zgodi razsvetljenje, ki pa je ponavadi posledica nekega hudega stresa, ki pripelje do prezgodnjega zaključka teniške kariere. Tudi v življenju se izgubimo. Ne najdemo poti. Se izogibamo odgovornostim. Ne sprejemamo ljudi okoli sebe,  zavračamo prijatelje in družino. Med tem, ko objokujemo izgubljen meč, ne vidimo, da se igra pravzaprav sploh še ni začela. Pravi mojstri igre ne objokujejo zgrešene žogice. Borijo se, da bi dosegli najtežjo žogo in jo ne samo vrnili v igrišče, ampak iz nje izvlekli maksimum. To je, da spravi v nasprotnika v najtežji možni položaj. Seveda je vse to možno, če sta si nasprotnika na istem nivoju. Če sta nasprotnika sploh motivirana za igro. Če… Predvidevamo, da če igraš tenis, si želiš igrati igro. Tako se ne bojiš več napora in ko se ti vrti v glavi, ko zadihan iščeš sapo, pulz je skorajda na maksimumu, že iščeš novo taktiko, kako boš igral najmočneje, a hkrati želel iz igre izvleči največ. Bistvo je v kvaliteti igre. Nihče v teniškem svetu ne poveličuje zmag teniških asov, ki so jih osvojili brez posebnega truda ali ko so razbili nasprotnika. Vsi pa se spomnijajo tistih iger, ki so imele največ preobratov in so bile odigrane na najvišjem nivoju. In so trajale največ časa. Tako je bistvo igre v kvaliteti in ekvivalentnosti, ne pa v superiornosti. Bistvo je v podajanju žogice čez mrežico.

Seveda obstaja tudi rekreacijski način podajanja žogice čez mrežo, ki pa nastopi v najzrelejšem življenjskem obdobju, ko fizika odpove in smo zadovoljni že s tem, da sploh še lahko podamo žogico čez mrežo. Marsikdo v življenju prehitro zapade v to obdobje in mu igra kmalu ni več všeč, ker glede na sposobnosti enostavno ne zadovolji več naših potreb.

Včasih samo prerastemo soigralca/nasprotnika in igra ni mogoča. Moramo se sprijazniti z napredkom in korakom naprej, četudi bomo pustili svojega najboljšega dosedanjega soigralca za seboj. To ni več tekma. To je življenje. Odločitev, kdaj koga zapustiti in ga razočarati obenem za ceno svojega napredka.

Čudna tema. Marsikdo se bo našel in zagotovo ugovarjal primerjavi. Gre zgolj za metaforo. Prenašanje enih sestavin v drugo. Za doživljanje vsega napisanega in primerjanje z življenjskimi izkušnjami.

Pogledujem proti novemu obrazu. Pretklost me grabi za ramo in poskuša zmotiti koncentracijo. Nisem dovolj determiniran. Čeprav se ne ozrem, jo vonjam. Čakam, da me nov obraz prime za roke in odpelje…

Ne pišem jeze. Niti žalosti. Ne pišem o ljubezni ali veselju. Ne pišem o filmu, glasbi ali poeziji. Pišem. Pišem o vsem, kar mi pade na pamet. Praznim se. Iz globin svojih frustracij iščem tisti ventil, ki me bo popeljal v svežino notranjega miru. Ne pišem o blogih. Ne tekmujem.

Se kdaj zbudite iz budnega stanja? Kdaj prespite spanec? Zadnje dva meseca me lovi ‘insomnia’. Strah me je, da ne bom mogel zaspati, a vse skupaj privleče na dan budnost. Stanje vzhičenosti. Na pol omamljen doživljam okolico. Počutim se kakor, da bi ravnokar snel mavec po enoletnem rehabiltiranju po poškodbi. In kar naenkrat pričnem na polno z vsem. Z delom, socializiranjem, razmišljanjem, čustvovanjem, spoznavanjem, lovljenjem zamujenega… Kakor da me ni izučilo tisto kar sem doživel. Slej ko prej se bo poškodba ponovila. Obnovil jo bom ne da  bi se tega zavedal. Pa vendarle čutim, da se bliža. Tista grozljiva maska tesnobe, ki te povsem ohromi. Prednost je v tem, da se tokrat vsega zavedam. Prepozam vzorce, ki me utesnjujejo. Prepoznam ljudi, ki me želijo izžeti. Nevede. Tega ne počno namerno. Takšni so. Deloholik sem. Dokler delam, obvladujem življenje. Ko se sprostim, me napadejo strahovi, kateri ne utegnejo do mene, dokler sem v pogonu. Rečem jim, da nimam časa. Nisem jezen. Nisem vesel. Nisem žalosten. Buden sem. Vse skupaj doživljam preveč intenzivno in tega se bojim. Bojim se, da bom vso to intenzivnost prenesel na ljudi okoli sebe in jih s tem odbil. A vendarle, tega kar nas je najbolj strah, to nas bo zagotovo zadelo.

Iščem sogovornike. Iščem nekoga, da mu izpovem, kar me tišči. Enkrat so to čustva. Drugič družbeno moralne vrednote. Tretjič so to moje erotične misli. Imam virtualne prijatelje. Marsikoga izmed njih bi rad imel v pravem življenju. Imam virtualno življenje, ki me dopolnjuje in zdravi. Nekateri so nad menoj razočarani. Nekateri me držijo na distanci. Spet druge odbijam. A so tudi tisti, ke me povsem prijetno razveselijo vsak dan sproti. Vcasih z direktnim sporočilom, včasih se prepoznam v njihovih besedah, mislih.

Prijel sem te za roko. Odpeljal na najin ‘razgled’. Zaslepila si me s tvojim nedolžnim pogledom…Poljub…Želel sem ti pogledati v dušo, a vse kar sem naredil, je bilo to, da sem te razrezal. Razkosal. In ko sem pričel krpati, so mi tekle solze razočaranja, ker nikoli ne bom mogel razumeti tega kar doživljaš ti, pa čeprav te bom dal na prafaktorje.

Tu sem za vas…:

From Hell

Želim si, da bi moje besede našle bralca, ki bi ga vsebina pritegnila do te mere, da bi si zapomnil zapisano. Da bi vzpostavil dialog. Prebiram naokrog po netu, kaj so tiste vsebine, ki nas privlacijo. Kaj je tisto, kar nas pripravi do tega, da preberemo zgodbo. Zdi se mi, da so to najveckrat zgodbe, ki jih piše življenje. Zgodbe, ki se zgodijo vsakemu izmed nas. In bi se lahko zgodile vsakemu izmed nas. V katerih se pretaka romantika, ki je nismo deležni ob naših partnerjih. Zgodbe, ki si jih želimo doživeti, a jih slišimo le iz prijateljevih ust. Zgodbe, ki so na ma meji verjetnega, resnicnega in jih slišimo le, ko je ožja družba prijateljev razpoložena, da se razgali in postavi pred ostalimi.

Ko se ozrem nazaj, moram priznati, da sem imel dokaj pestro življenje. Za svoja merila. Ni mi bilo dolgcas. Nisem se razgalil pred širnim svetom z natancnim opisom svojih dogodivšcin, ker mi tako ne bi ostalo vec nobene vsebine za prežvekovat, ko bi se srecal z novimi poznanstvi. Nisem anonimnež. Anonimnost je privlacna le delcek sekunde. Potem se pricne vrtanje. Vrtanje pa je lahko zelo neprijetno. Za tistega, ki vrta in za tistega, v katerega se vrta. Za pisanje in postanje blogov sem dobil raznorazne kritike. Dobil sem tudi pozitivna mnenja. Sam vztrajam pri tem, da je meni to všec. Da s tem dam ven iz sebe, vse tisto, kar sem celo življenje zadrževal. To kar sem na dolgih nocnih vožnjah premleval s samim seboj. To kar sem v vecerih z luno predebatiral in se smejal samemu sebi. To kar nisem nikoli mogel predebatirat s sogovornikom. Ali sem zaradi tega aroganten? Ceš, da ne najdem primernega sogovornika? Niti zbliza. Ne. Kvecjemu so drugi prikrajšani, ker ne znam vzpostaviti komunikacije. Prevec si želim. Premalo pustim casu cas, da si izreže strugo.

Spoznavam ljudi, ki se mi ‘pripopajo’ v življenje in slepo verjamem vsemu kar mi povejo. Posvetim jim sebe in vzpostavim noro dober odnos v zelo kratkem casu. Zanesljivost. Impulzivnost. Bla,bla,bla… Kr neki. Ena napaka, ena sama napaka in ni vec te osebe v življenju. Pa naj bo to prijatelj ali partner. Takšno je življenje. Do pred kratkim si tega nisem mogel oprostiti. Nisem prenašal, da ljudje vstopajo in izstopajo v naša življenja kot na vlak. Vsak ma svojo vstopno in izstopno postajo. Zmeraj sem bil preprican, da se vozimo v isto smer z istim vlakom. Danes ugotavljam, da smo zgolj vsak zase svoj vlak. In potniki, ki vstopijo in izstopijo so zgolj turisti na oddihu. Danes sem malcek melanhonicno razpoložen. Morda zaradi vcerajšnega vecera. Morda zgolj zaradi vremena.

Danes pogrešam.

deny me, reject my words, push away my hug, stop my kiss, avoid my eyes, try not to feel me…don’t read my letters, stop listening to my whispers, don’t let my lips touch your neck, your back,…run,run, run away from me, ’cause everything I got for you is my heart…my tender,…my love…because everything I got for you is me…everything you can find in me is what you don’t want to see…

Ste bili ze kdaj tako zaljubljeni, da vam ni bilo do hrane? Da niste mogili spati? Da vse kar ste poceli je bilo to, da ste kovali nacrt, kako se dokopati do nedosegljive ljubezni… Da ste fantazirali kaj vse bi poceli potem, ko bi osvojili trdnjavo ljubezni? Ste bi bili kdaj tako zaljubljeni, da so vsi obrazi bili nezazeljeni, ce le ni bil od ljubljene osebe? Ali pa da ste zeleli trpeti zato, da ste lahko ustvarjali za divo svojega zivljenja? Da je romantika sama od sebe puhtela iz vas? Da so zvezde bile bolj dosegljive od nifme? Zaradi nimf so mornarji umirali…

Jaz sem bil 3x ze tako zaljubljen. Grozno. Ko pomislim za nazaj - GROZNO. Shujsan, ves kisel, asocialen in dosadan. Kdo pa se hoce druzit s taksno osebo. Ves cas studiras zgolj o tem, kaj narediti, da bos opazen, vsi zorni koti so obdelani, tako da se Kasparov izpade vajenec v kombinatoriki napram vam. Imas samo 23 sekund, ko te ljubljena oseba opazi. Takrat namrec zazaris kot halogenska zarnica, vsi vedo, da je to tvojih 23 sekund. Vidi se. Problem v tem je, da imas 23 sekund za izpeljavo nacrta, ki ga vsak dan izpopolnjujes ze nekaj mesecev. Informacij je precej vec kot je izhodnih kanalov. Se najboljsi racunalnik zamrzne ob prevelikem pretoku informacij, a ti si kot specialec vojak pripravljen na najhujse. Pravzaprav si superjunak. Mocnesji od Supermana ali Goldrakea. Hitrejsi. Bolj oster. Nic ti ne uide. Tvojih 23 sekund. Masterplan. Zdaj. Kot bi rekli nasi juzni bratje:”Samo sto nije.”

Fak, noooo! 23 je hudicevo stevilo - sklicujem se na teorijo zarote o stevilki 23. Namrec, ce 2 delis s 3, dobis 0,666. Na kaj vas to spominja? Pa cel svet je proti tebi, noooo. Uffa. Dive, nimfe, angelcki, princeske, ne bit hude, ce se zaljubimo v vas in zamrznemo. A vidite zdaj, kaj vse se mota po glavi enega fantica? Zdaj pa se dodaj, da si res huda bejba za nekoga. In da ima samo eno sanso. Mislite, da je tu kaj pritiska? Ja, tut halogenska zarnica pregori. Se xenonske luci ‘crknejo’, pa so kao nepokvarljive. Mnjah, kaj c’mo.

Sedim tu v Adriji v Ankaranu ob teniskih igriscih in razmisljam o tem, kako je poletje pravzaprav ze tu. Na to me spominja tista lenobna odmaknjenost, pri kateri se vsi zvoki odvijajo par km stran od vas, pa ceprav je dogajanje povsem zraven. Zelim si,da bi srecal Hitcha, pokazal zensko, ki mi mesa koktejl v glavi, in se prepustil carovniku, da porihta vse skupaj. Ja, poletje je tu in s tem tista neukrotljiva lenobnost.

Poljub vsem metuljckom,v katere se bom se zaljubil in jim posvetil svojih 23 sekund

p.s.:se opravicujem stilu in pravopisnim napakam,sam tipkovnica je res majhna.

Imam novo ljubezen. Tipkovnico. Njena najboljša prijatelja sta miška in monitor. Zasvojen sem s pisanjem. Ko se sprehajam s psom na nočnem potepu, doživljam napade ‘brainstormingov’ s samim seboj, kaj vse bi lahko napisal. Kar nervozen postanem, ker ne utegnem takoj se vsesti in spisati ideje, ki se mi je porodila v glavi. V vsaki stvari vidim snov za debatiranje. Srečen sem. Pravzaprav je samo to. Čisto enostavno - srečen sem. Nič več ne patim. Nič več žalostink. Ko poslušam mp3je, ki se predvajajo v mojem ultra fensi telefončku, mi še najbolj romantične in žalostne pesmi zbudijo tisti predel, ki odpira ključavnico navdiha. Kar veje iz mene. Želim si pisati. Čimveč. Čimbolje izoblikovati stavke. Izpiliti tehniko pisanja, da še tako dolgočasna in vsakdanja vsebina dobi smisel. Da je berljiva.

Kaj pa fabula? Ali je pomembna? Hrm, mislim, da je fabula bistvenega pomena. Prebiram bloge nekaterih uporabnikov in razmišljam o tem, kaj je pravzaprav tako privlačnega na njih. Eni pišemo, zato da doživimo katarzo. Drugi pišemo zato, da sprožimo debato. Tretji se trudimo ne izstopati. Četrti posvečamo napisano eni osebi, hkrati pa si želimo, da ves vesoljni svet čuti z nami. Kaj sploh želimo doseči z blogom? Zagotovo se je kje na netu sprožila tovrstna polemika. Menim, da je blogiranje najcenejša oblika založništva, pa še avtorske pravice so samo neka besedna zveza brez pomena. Najbolj brane so tiste zgodbe, kjer je vse razgaljeno. Kjer domišljija ne obstaja. Vsak podoživlja zgodbo kot nek dogodek v svojem življenju in ga skuša primerjati s prebranim. In vsak ve po svoje najbolje, kako bi se morala zgodba končati. Zanimivo. Pravzaprav nisem zasledil, da bi se blogiranje tako hitro razvijalo kot na Obala.net. Ta spletna stran je ponovno pričela dobivati na veljavi na račun Aibota, Lincolna, Aque, marcosa, mehanika in še bi lahko našteval… Zdaj pa eno provokativno vprašanje: ali bi se upali vsi blogerji, ki smo se razgalili tukaj gor družiti brez tikovnice in monitorja? Joj, res ne vem… Še zase nisem prepričan, ali imam dovolj jajc za se pojavit nekje, zdaj ko sem objavil toliko svojih čustvenih doživetij. Svojih notranjih dvobojev. Saj me ogromno število neznanih ljudi pozna sedaj bolje kot marsikateri prijatelj, s katerim se nisem mogel pogovoriti, ker pač ni bilo sintakse… Od nikoder. Bil je ves čas samo trashtalk. Kdo je sedaj najbolj zanimiv blogger? Kdo bere bloge? Kateri blogi so smeti? Kdo bo opravljal vlogo kritika in pisal recenzije?

Opažam, da je večina bralcev enih in istih. Tistih, ki jih ni strah se spustit v življenja in misli drugih. To so bralci, ki sami pišejo bloge in jih zanima, katera tematika je najbol aktualna. Kaj si izmisliti, da nas bo kdo prebral. Zanimiv boj, katerega se sploh ne zazna. Boj po priljubljenosti ne da bi bili plačani za to. Fenomen, če mene vprašate.

Spet se vsake toliko najdejo takšni blogi, ki so nekoliko prezahtevni za večino populacije in kljub zanimivi tematiki in problematiki ostajajo neprebrani in brez komentarjev - recenzij, pa čeprav ne bi bilo nič narobe, če bi se kdaj kdo poglobil v tak blog - članek. Rumeni tisk ostaja najbolj prodajan artikel. Slovenske novice, včasih je to bil Dr. Roman, Direkt, Men’s health, Cosmo… Kako je pa z blogi? Ali jih znamo že kategorizirat? A jih znamo ločiti in umestiti? Kaj je ta fenomen, ki mi dopušča, da neznanci preberejo moje misli? Moja razmišljanja? Da lahko dam svoj glas v virtualni svet in ne ostane nem?

Ljudje ne maramo zateženih in depresivnih ljudi, ki bi nam zagrenili naš srečen trenutek. Ne dovolimo, da bi nas tuja nesreča, tuja temna misel in turobnost zamorila. To ne spada v nek normalen koncept življenja, ki ga imamo vcepljenega skozi vzgojne vzorce. Starši želijo, da uspemo. Da v življenje vkorakamo z dvignjeno glavno, neprebojnimi prsmi in z zvrhanim košem pozitivne energije. Zakaj pišem o tem? Ker se čutim prizadetega. Ker sem dopustil, da me prizadane nekaj, na kar nimam vpliva. Paradoksalno. A ni? Počutim se nemočnega. Izigranega. Želel bi okriviti in pokazati s prstom na nekoga, a je vse skupaj nesmiselno. Smatram, da je človekova največja vrlina sposobnost ljubiti in dajati. Ne znajdem se v okolju, kjer moraš igrati igro ‘daj-dam’. Skorajda vedno sem bil okaran, če sem karkoli počel brez pričakovanj. Tolikokrat sem bil opozorjen in kregan… Priznam, da nisem tega nikoli resno jemal. Četudi me je prizadelo. Živim v nekem loopu, katerega spina ni bilo več moč kontrolirati. Moram priznati, da se prvič v življenju počutim nemočnega. Da sem doživel takoimenovani poraz. Nemoč in poraz se izražata skozi stagnacijo. Skozi zanikanje. Ne morem se sprijazniti z zmedo, ki se je pojavila v meni. Ne gre in ne gre. To je ta loop, o katerem sem prej govoril. Zavidam ljudem, ki so sposobni ne razmišljati. Ali drugače povedano, ki so sposobni problem ‘dati na stran’. A gre se za čisto drugačen koncept. Menim, da ni osebe na tem svetu, ki ne bi razmišljala. Kvečjemu gre ze katarzo, ki jo ljudje doživimo tisti trenutek, ko napademo svojo prezrcaljeno podobo - problem na drugi osebi, ter stvar, ki gre nam skrajno na živce, tako lažje napademo. Kaj pa to pravzaprav pomeni? Da imamo zelo nizko stopnjo samokritičnosti. Popravite me, če se motim. Želel bi, da se motim. Da bi zvedel nekaj, kar mi je neznano.

Sedaj grem na zabavo. Na zabavo, kjer ne bo nobene erotike. Čista pornografija. Vse bo razgaljeno, pa čeprav bodo vsi oblečeni. To pomeni, da ne bo privlačno, ker bo takoj vse na dlani. Pri erotiki gre za poželenje, strast, neznano… Pri pornografiji za sram, goloto in dosegljivost. Če se pornografija zgodi pred spoštovanjem… Ljudje izgubimo ves svoj čar. In naj se še tako borimo, da si povrnemo vse svoje dostojanstvo, bo vedno prva slika, ki nas bo predstavljala tista, iz ‘današnje zabave’. Zakaj potem sploh grem na zabavo? Na zabavo grem v upanju, da se motim. Da bo nekdo ovrgel mojo teorijo in bom jutri zjutraj vstal z nasmehom.

Dandanes se mi dogaja, da spoznavam ljudi, ki so zadovoljni s tem, da živijo v svojem ograjenem svetu in si nikakor ne upajo zapustiti dvorišča v katerem mislijo, da poznajo vsak kotiček zemljišča. Srečni so v tem svojem vrtu za belo ograjico v upanju, da jim nihče nič ne more dokler so za ograjo. Zadovoljni s svojimi spoznanji, načinom čustvovanja, spoznavanjem ljudi in njihovih navad… S tem, ko stopijo v trgovino po kruh, so enostavno zmagovalci in da ne bi slučajno kdo poskusil presekati pot takšni osebi. Tolikokrat se ujamem v tisto zanko autokonformizma, da dobim občutek, da sem tudi sam eden izmed njih. Kako naj se rešim konflikta, ki ga gradim v sebi, ko pa si že celo življenje poskušam dopovedati, da sem drugačen od ostalih? Imam službo. Imam prijatelje. Starše. Brata. Kupil si bom psa, na banki imam kredite, a še dandanes si dopovedujem, da sem drugačen. Torej, kaj je tisto kar me dela drugačnega? Moja čustva? Dojemanje okolice? Zavedanje sveta iz ograje? Najlažje se je zatopiti v težave in nesposobnost drugih ljudi. S tem vidiš, kje so luknje, na katere moraš paziti, da jih ne boš odprl pri sebi. A s tem hitro pademo v konflikt s samim seboj. V naravi človeka je, da želi ugajati in da je len. S tem, ko se odločimo stopiti v zvezo s partnerjem, se največkrat niti ne zavedamo, da je ljubezen tista, ki je potrebna negovanja. Naučiti se moramo dajati in ne samo sprejemati. Največkrat se izgovarjamo s takšno izjavo: “Takšen pač sem, ali me sprejmeš ali pa adijo.” To se seveda dogaja v konfliktni situaciji, ko enostavno nočemo priznati napake ali pa smo toliko leni, da ne želimo narediti koraka naprej. Pozabljamo, da je življenje sestavljeno iz trenutkov in da isti trenutki prinašajo v življenje pozitivne in negativne izkušnje. Ergo: v življenju ne moremo pričakovati, da bomo s prilagajanjem ustregli partnerju, kajti s tem avtomatsko zanikamo samega sebe. Sam si pa nisem povsem na jasnem ali je to normalen konflikt v človeku, s katerim se mora soočiti vsakdo ali pa sem šele na samem začetku, da sem to šele sedaj opazil. Dejstvo pa je, da nikakor ne znam rešiti sam pri sebi te uganke s prilagajanjem.