bloodish

Ljudje ne maramo zateženih in depresivnih ljudi, ki bi nam zagrenili naš srečen trenutek. Ne dovolimo, da bi nas tuja nesreča, tuja temna misel in turobnost zamorila. To ne spada v nek normalen koncept življenja, ki ga imamo vcepljenega skozi vzgojne vzorce. Starši želijo, da uspemo. Da v življenje vkorakamo z dvignjeno glavno, neprebojnimi prsmi in z zvrhanim košem pozitivne energije. Zakaj pišem o tem? Ker se čutim prizadetega. Ker sem dopustil, da me prizadane nekaj, na kar nimam vpliva. Paradoksalno. A ni? Počutim se nemočnega. Izigranega. Želel bi okriviti in pokazati s prstom na nekoga, a je vse skupaj nesmiselno. Smatram, da je človekova največja vrlina sposobnost ljubiti in dajati. Ne znajdem se v okolju, kjer moraš igrati igro ‘daj-dam’. Skorajda vedno sem bil okaran, če sem karkoli počel brez pričakovanj. Tolikokrat sem bil opozorjen in kregan… Priznam, da nisem tega nikoli resno jemal. Četudi me je prizadelo. Živim v nekem loopu, katerega spina ni bilo več moč kontrolirati. Moram priznati, da se prvič v življenju počutim nemočnega. Da sem doživel takoimenovani poraz. Nemoč in poraz se izražata skozi stagnacijo. Skozi zanikanje. Ne morem se sprijazniti z zmedo, ki se je pojavila v meni. Ne gre in ne gre. To je ta loop, o katerem sem prej govoril. Zavidam ljudem, ki so sposobni ne razmišljati. Ali drugače povedano, ki so sposobni problem ‘dati na stran’. A gre se za čisto drugačen koncept. Menim, da ni osebe na tem svetu, ki ne bi razmišljala. Kvečjemu gre ze katarzo, ki jo ljudje doživimo tisti trenutek, ko napademo svojo prezrcaljeno podobo - problem na drugi osebi, ter stvar, ki gre nam skrajno na živce, tako lažje napademo. Kaj pa to pravzaprav pomeni? Da imamo zelo nizko stopnjo samokritičnosti. Popravite me, če se motim. Želel bi, da se motim. Da bi zvedel nekaj, kar mi je neznano.

Sedaj grem na zabavo. Na zabavo, kjer ne bo nobene erotike. Čista pornografija. Vse bo razgaljeno, pa čeprav bodo vsi oblečeni. To pomeni, da ne bo privlačno, ker bo takoj vse na dlani. Pri erotiki gre za poželenje, strast, neznano… Pri pornografiji za sram, goloto in dosegljivost. Če se pornografija zgodi pred spoštovanjem… Ljudje izgubimo ves svoj čar. In naj se še tako borimo, da si povrnemo vse svoje dostojanstvo, bo vedno prva slika, ki nas bo predstavljala tista, iz ‘današnje zabave’. Zakaj potem sploh grem na zabavo? Na zabavo grem v upanju, da se motim. Da bo nekdo ovrgel mojo teorijo in bom jutri zjutraj vstal z nasmehom.

Dandanes se mi dogaja, da spoznavam ljudi, ki so zadovoljni s tem, da živijo v svojem ograjenem svetu in si nikakor ne upajo zapustiti dvorišča v katerem mislijo, da poznajo vsak kotiček zemljišča. Srečni so v tem svojem vrtu za belo ograjico v upanju, da jim nihče nič ne more dokler so za ograjo. Zadovoljni s svojimi spoznanji, načinom čustvovanja, spoznavanjem ljudi in njihovih navad… S tem, ko stopijo v trgovino po kruh, so enostavno zmagovalci in da ne bi slučajno kdo poskusil presekati pot takšni osebi. Tolikokrat se ujamem v tisto zanko autokonformizma, da dobim občutek, da sem tudi sam eden izmed njih. Kako naj se rešim konflikta, ki ga gradim v sebi, ko pa si že celo življenje poskušam dopovedati, da sem drugačen od ostalih? Imam službo. Imam prijatelje. Starše. Brata. Kupil si bom psa, na banki imam kredite, a še dandanes si dopovedujem, da sem drugačen. Torej, kaj je tisto kar me dela drugačnega? Moja čustva? Dojemanje okolice? Zavedanje sveta iz ograje? Najlažje se je zatopiti v težave in nesposobnost drugih ljudi. S tem vidiš, kje so luknje, na katere moraš paziti, da jih ne boš odprl pri sebi. A s tem hitro pademo v konflikt s samim seboj. V naravi človeka je, da želi ugajati in da je len. S tem, ko se odločimo stopiti v zvezo s partnerjem, se največkrat niti ne zavedamo, da je ljubezen tista, ki je potrebna negovanja. Naučiti se moramo dajati in ne samo sprejemati. Največkrat se izgovarjamo s takšno izjavo: “Takšen pač sem, ali me sprejmeš ali pa adijo.” To se seveda dogaja v konfliktni situaciji, ko enostavno nočemo priznati napake ali pa smo toliko leni, da ne želimo narediti koraka naprej. Pozabljamo, da je življenje sestavljeno iz trenutkov in da isti trenutki prinašajo v življenje pozitivne in negativne izkušnje. Ergo: v življenju ne moremo pričakovati, da bomo s prilagajanjem ustregli partnerju, kajti s tem avtomatsko zanikamo samega sebe. Sam si pa nisem povsem na jasnem ali je to normalen konflikt v človeku, s katerim se mora soočiti vsakdo ali pa sem šele na samem začetku, da sem to šele sedaj opazil. Dejstvo pa je, da nikakor ne znam rešiti sam pri sebi te uganke s prilagajanjem.