bloodish

Želim si, da bi moje besede našle bralca, ki bi ga vsebina pritegnila do te mere, da bi si zapomnil zapisano. Da bi vzpostavil dialog. Prebiram naokrog po netu, kaj so tiste vsebine, ki nas privlacijo. Kaj je tisto, kar nas pripravi do tega, da preberemo zgodbo. Zdi se mi, da so to najveckrat zgodbe, ki jih piše življenje. Zgodbe, ki se zgodijo vsakemu izmed nas. In bi se lahko zgodile vsakemu izmed nas. V katerih se pretaka romantika, ki je nismo deležni ob naših partnerjih. Zgodbe, ki si jih želimo doživeti, a jih slišimo le iz prijateljevih ust. Zgodbe, ki so na ma meji verjetnega, resnicnega in jih slišimo le, ko je ožja družba prijateljev razpoložena, da se razgali in postavi pred ostalimi.

Ko se ozrem nazaj, moram priznati, da sem imel dokaj pestro življenje. Za svoja merila. Ni mi bilo dolgcas. Nisem se razgalil pred širnim svetom z natancnim opisom svojih dogodivšcin, ker mi tako ne bi ostalo vec nobene vsebine za prežvekovat, ko bi se srecal z novimi poznanstvi. Nisem anonimnež. Anonimnost je privlacna le delcek sekunde. Potem se pricne vrtanje. Vrtanje pa je lahko zelo neprijetno. Za tistega, ki vrta in za tistega, v katerega se vrta. Za pisanje in postanje blogov sem dobil raznorazne kritike. Dobil sem tudi pozitivna mnenja. Sam vztrajam pri tem, da je meni to všec. Da s tem dam ven iz sebe, vse tisto, kar sem celo življenje zadrževal. To kar sem na dolgih nocnih vožnjah premleval s samim seboj. To kar sem v vecerih z luno predebatiral in se smejal samemu sebi. To kar nisem nikoli mogel predebatirat s sogovornikom. Ali sem zaradi tega aroganten? Ceš, da ne najdem primernega sogovornika? Niti zbliza. Ne. Kvecjemu so drugi prikrajšani, ker ne znam vzpostaviti komunikacije. Prevec si želim. Premalo pustim casu cas, da si izreže strugo.

Spoznavam ljudi, ki se mi ‘pripopajo’ v življenje in slepo verjamem vsemu kar mi povejo. Posvetim jim sebe in vzpostavim noro dober odnos v zelo kratkem casu. Zanesljivost. Impulzivnost. Bla,bla,bla… Kr neki. Ena napaka, ena sama napaka in ni vec te osebe v življenju. Pa naj bo to prijatelj ali partner. Takšno je življenje. Do pred kratkim si tega nisem mogel oprostiti. Nisem prenašal, da ljudje vstopajo in izstopajo v naša življenja kot na vlak. Vsak ma svojo vstopno in izstopno postajo. Zmeraj sem bil preprican, da se vozimo v isto smer z istim vlakom. Danes ugotavljam, da smo zgolj vsak zase svoj vlak. In potniki, ki vstopijo in izstopijo so zgolj turisti na oddihu. Danes sem malcek melanhonicno razpoložen. Morda zaradi vcerajšnega vecera. Morda zgolj zaradi vremena.

Danes pogrešam.

deny me, reject my words, push away my hug, stop my kiss, avoid my eyes, try not to feel me…don’t read my letters, stop listening to my whispers, don’t let my lips touch your neck, your back,…run,run, run away from me, ’cause everything I got for you is my heart…my tender,…my love…because everything I got for you is me…everything you can find in me is what you don’t want to see…

Ste bili ze kdaj tako zaljubljeni, da vam ni bilo do hrane? Da niste mogili spati? Da vse kar ste poceli je bilo to, da ste kovali nacrt, kako se dokopati do nedosegljive ljubezni… Da ste fantazirali kaj vse bi poceli potem, ko bi osvojili trdnjavo ljubezni? Ste bi bili kdaj tako zaljubljeni, da so vsi obrazi bili nezazeljeni, ce le ni bil od ljubljene osebe? Ali pa da ste zeleli trpeti zato, da ste lahko ustvarjali za divo svojega zivljenja? Da je romantika sama od sebe puhtela iz vas? Da so zvezde bile bolj dosegljive od nifme? Zaradi nimf so mornarji umirali…

Jaz sem bil 3x ze tako zaljubljen. Grozno. Ko pomislim za nazaj - GROZNO. Shujsan, ves kisel, asocialen in dosadan. Kdo pa se hoce druzit s taksno osebo. Ves cas studiras zgolj o tem, kaj narediti, da bos opazen, vsi zorni koti so obdelani, tako da se Kasparov izpade vajenec v kombinatoriki napram vam. Imas samo 23 sekund, ko te ljubljena oseba opazi. Takrat namrec zazaris kot halogenska zarnica, vsi vedo, da je to tvojih 23 sekund. Vidi se. Problem v tem je, da imas 23 sekund za izpeljavo nacrta, ki ga vsak dan izpopolnjujes ze nekaj mesecev. Informacij je precej vec kot je izhodnih kanalov. Se najboljsi racunalnik zamrzne ob prevelikem pretoku informacij, a ti si kot specialec vojak pripravljen na najhujse. Pravzaprav si superjunak. Mocnesji od Supermana ali Goldrakea. Hitrejsi. Bolj oster. Nic ti ne uide. Tvojih 23 sekund. Masterplan. Zdaj. Kot bi rekli nasi juzni bratje:”Samo sto nije.”

Fak, noooo! 23 je hudicevo stevilo - sklicujem se na teorijo zarote o stevilki 23. Namrec, ce 2 delis s 3, dobis 0,666. Na kaj vas to spominja? Pa cel svet je proti tebi, noooo. Uffa. Dive, nimfe, angelcki, princeske, ne bit hude, ce se zaljubimo v vas in zamrznemo. A vidite zdaj, kaj vse se mota po glavi enega fantica? Zdaj pa se dodaj, da si res huda bejba za nekoga. In da ima samo eno sanso. Mislite, da je tu kaj pritiska? Ja, tut halogenska zarnica pregori. Se xenonske luci ‘crknejo’, pa so kao nepokvarljive. Mnjah, kaj c’mo.

Sedim tu v Adriji v Ankaranu ob teniskih igriscih in razmisljam o tem, kako je poletje pravzaprav ze tu. Na to me spominja tista lenobna odmaknjenost, pri kateri se vsi zvoki odvijajo par km stran od vas, pa ceprav je dogajanje povsem zraven. Zelim si,da bi srecal Hitcha, pokazal zensko, ki mi mesa koktejl v glavi, in se prepustil carovniku, da porihta vse skupaj. Ja, poletje je tu in s tem tista neukrotljiva lenobnost.

Poljub vsem metuljckom,v katere se bom se zaljubil in jim posvetil svojih 23 sekund

p.s.:se opravicujem stilu in pravopisnim napakam,sam tipkovnica je res majhna.

Imam novo ljubezen. Tipkovnico. Njena najboljša prijatelja sta miška in monitor. Zasvojen sem s pisanjem. Ko se sprehajam s psom na nočnem potepu, doživljam napade ‘brainstormingov’ s samim seboj, kaj vse bi lahko napisal. Kar nervozen postanem, ker ne utegnem takoj se vsesti in spisati ideje, ki se mi je porodila v glavi. V vsaki stvari vidim snov za debatiranje. Srečen sem. Pravzaprav je samo to. Čisto enostavno - srečen sem. Nič več ne patim. Nič več žalostink. Ko poslušam mp3je, ki se predvajajo v mojem ultra fensi telefončku, mi še najbolj romantične in žalostne pesmi zbudijo tisti predel, ki odpira ključavnico navdiha. Kar veje iz mene. Želim si pisati. Čimveč. Čimbolje izoblikovati stavke. Izpiliti tehniko pisanja, da še tako dolgočasna in vsakdanja vsebina dobi smisel. Da je berljiva.

Kaj pa fabula? Ali je pomembna? Hrm, mislim, da je fabula bistvenega pomena. Prebiram bloge nekaterih uporabnikov in razmišljam o tem, kaj je pravzaprav tako privlačnega na njih. Eni pišemo, zato da doživimo katarzo. Drugi pišemo zato, da sprožimo debato. Tretji se trudimo ne izstopati. Četrti posvečamo napisano eni osebi, hkrati pa si želimo, da ves vesoljni svet čuti z nami. Kaj sploh želimo doseči z blogom? Zagotovo se je kje na netu sprožila tovrstna polemika. Menim, da je blogiranje najcenejša oblika založništva, pa še avtorske pravice so samo neka besedna zveza brez pomena. Najbolj brane so tiste zgodbe, kjer je vse razgaljeno. Kjer domišljija ne obstaja. Vsak podoživlja zgodbo kot nek dogodek v svojem življenju in ga skuša primerjati s prebranim. In vsak ve po svoje najbolje, kako bi se morala zgodba končati. Zanimivo. Pravzaprav nisem zasledil, da bi se blogiranje tako hitro razvijalo kot na Obala.net. Ta spletna stran je ponovno pričela dobivati na veljavi na račun Aibota, Lincolna, Aque, marcosa, mehanika in še bi lahko našteval… Zdaj pa eno provokativno vprašanje: ali bi se upali vsi blogerji, ki smo se razgalili tukaj gor družiti brez tikovnice in monitorja? Joj, res ne vem… Še zase nisem prepričan, ali imam dovolj jajc za se pojavit nekje, zdaj ko sem objavil toliko svojih čustvenih doživetij. Svojih notranjih dvobojev. Saj me ogromno število neznanih ljudi pozna sedaj bolje kot marsikateri prijatelj, s katerim se nisem mogel pogovoriti, ker pač ni bilo sintakse… Od nikoder. Bil je ves čas samo trashtalk. Kdo je sedaj najbolj zanimiv blogger? Kdo bere bloge? Kateri blogi so smeti? Kdo bo opravljal vlogo kritika in pisal recenzije?

Opažam, da je večina bralcev enih in istih. Tistih, ki jih ni strah se spustit v življenja in misli drugih. To so bralci, ki sami pišejo bloge in jih zanima, katera tematika je najbol aktualna. Kaj si izmisliti, da nas bo kdo prebral. Zanimiv boj, katerega se sploh ne zazna. Boj po priljubljenosti ne da bi bili plačani za to. Fenomen, če mene vprašate.

Spet se vsake toliko najdejo takšni blogi, ki so nekoliko prezahtevni za večino populacije in kljub zanimivi tematiki in problematiki ostajajo neprebrani in brez komentarjev - recenzij, pa čeprav ne bi bilo nič narobe, če bi se kdaj kdo poglobil v tak blog - članek. Rumeni tisk ostaja najbolj prodajan artikel. Slovenske novice, včasih je to bil Dr. Roman, Direkt, Men’s health, Cosmo… Kako je pa z blogi? Ali jih znamo že kategorizirat? A jih znamo ločiti in umestiti? Kaj je ta fenomen, ki mi dopušča, da neznanci preberejo moje misli? Moja razmišljanja? Da lahko dam svoj glas v virtualni svet in ne ostane nem?