bloodish

Imam novo ljubezen. Tipkovnico. Njena najboljša prijatelja sta miška in monitor. Zasvojen sem s pisanjem. Ko se sprehajam s psom na nočnem potepu, doživljam napade ‘brainstormingov’ s samim seboj, kaj vse bi lahko napisal. Kar nervozen postanem, ker ne utegnem takoj se vsesti in spisati ideje, ki se mi je porodila v glavi. V vsaki stvari vidim snov za debatiranje. Srečen sem. Pravzaprav je samo to. Čisto enostavno - srečen sem. Nič več ne patim. Nič več žalostink. Ko poslušam mp3je, ki se predvajajo v mojem ultra fensi telefončku, mi še najbolj romantične in žalostne pesmi zbudijo tisti predel, ki odpira ključavnico navdiha. Kar veje iz mene. Želim si pisati. Čimveč. Čimbolje izoblikovati stavke. Izpiliti tehniko pisanja, da še tako dolgočasna in vsakdanja vsebina dobi smisel. Da je berljiva.

Kaj pa fabula? Ali je pomembna? Hrm, mislim, da je fabula bistvenega pomena. Prebiram bloge nekaterih uporabnikov in razmišljam o tem, kaj je pravzaprav tako privlačnega na njih. Eni pišemo, zato da doživimo katarzo. Drugi pišemo zato, da sprožimo debato. Tretji se trudimo ne izstopati. Četrti posvečamo napisano eni osebi, hkrati pa si želimo, da ves vesoljni svet čuti z nami. Kaj sploh želimo doseči z blogom? Zagotovo se je kje na netu sprožila tovrstna polemika. Menim, da je blogiranje najcenejša oblika založništva, pa še avtorske pravice so samo neka besedna zveza brez pomena. Najbolj brane so tiste zgodbe, kjer je vse razgaljeno. Kjer domišljija ne obstaja. Vsak podoživlja zgodbo kot nek dogodek v svojem življenju in ga skuša primerjati s prebranim. In vsak ve po svoje najbolje, kako bi se morala zgodba končati. Zanimivo. Pravzaprav nisem zasledil, da bi se blogiranje tako hitro razvijalo kot na Obala.net. Ta spletna stran je ponovno pričela dobivati na veljavi na račun Aibota, Lincolna, Aque, marcosa, mehanika in še bi lahko našteval… Zdaj pa eno provokativno vprašanje: ali bi se upali vsi blogerji, ki smo se razgalili tukaj gor družiti brez tikovnice in monitorja? Joj, res ne vem… Še zase nisem prepričan, ali imam dovolj jajc za se pojavit nekje, zdaj ko sem objavil toliko svojih čustvenih doživetij. Svojih notranjih dvobojev. Saj me ogromno število neznanih ljudi pozna sedaj bolje kot marsikateri prijatelj, s katerim se nisem mogel pogovoriti, ker pač ni bilo sintakse… Od nikoder. Bil je ves čas samo trashtalk. Kdo je sedaj najbolj zanimiv blogger? Kdo bere bloge? Kateri blogi so smeti? Kdo bo opravljal vlogo kritika in pisal recenzije?

Opažam, da je večina bralcev enih in istih. Tistih, ki jih ni strah se spustit v življenja in misli drugih. To so bralci, ki sami pišejo bloge in jih zanima, katera tematika je najbol aktualna. Kaj si izmisliti, da nas bo kdo prebral. Zanimiv boj, katerega se sploh ne zazna. Boj po priljubljenosti ne da bi bili plačani za to. Fenomen, če mene vprašate.

Spet se vsake toliko najdejo takšni blogi, ki so nekoliko prezahtevni za večino populacije in kljub zanimivi tematiki in problematiki ostajajo neprebrani in brez komentarjev - recenzij, pa čeprav ne bi bilo nič narobe, če bi se kdaj kdo poglobil v tak blog - članek. Rumeni tisk ostaja najbolj prodajan artikel. Slovenske novice, včasih je to bil Dr. Roman, Direkt, Men’s health, Cosmo… Kako je pa z blogi? Ali jih znamo že kategorizirat? A jih znamo ločiti in umestiti? Kaj je ta fenomen, ki mi dopušča, da neznanci preberejo moje misli? Moja razmišljanja? Da lahko dam svoj glas v virtualni svet in ne ostane nem?