bloodish

I had a dream last night…It was called: Resurection. Tako je. Vstal sem. Od vsega kar me je tlačilo k tlom. Blogerji vseh vetrov, združite se! V slogi je moč? Ne dovolite lovkam in krempljem kapitalizma, da vas indoktrinirajo in izničijo nekaj tako lepega, kot je probono dajanje svojih frustracij, čustvenih izlivov, umetniških navdihov, amaterskih recenzij, kritik ljudi okoli nas samih in nenazadnje, ne dovolite, da ostanejo tihi klici na pomoč preslišani.

Marsikdo od nas je sucker. Marsikdo od nas je umetnik. Marsikdo od nas je zgolj zasičen s prostim časom. In marsikdo od nas se je znašel na križišču. Nekoč mi je bivše dekle povedalo eno modro:vsak od nas hodi po poti. In ko se znajdemo na križišču in moramo izbrati med dvemi novimi smermi, izberemo na koncu tisto, ki je ni. Res je tako. Življenje je povsem nepredvidljivo. Kritiziramo Aibota, ker je povsem zgrešil kontekst zadnjega bloga, pa čeprav sedaj pravi, da ni hotel nič slabega. S finim podjebavanjem prizadanemo mlado umetnico Navihano, ker pač kljub svoji prebrisanosti še vedno nosi zgolj svojih 18 let izkušenj. Kimici ne pridemo do živega (bayer se ni izkazal). Itd… S prijateljem sva na kavici ugotavljala, kako nekateri ne znamo pustiti čustva zunaj ringa in se povsem prepustimo tistim emocijam, da smo se pripravljeni skregati in živcirati zaradi oseb, ki nam v resničnem življenju ne pomenijo prav dosti.

Prebiram komentarje in največkrat ne vem več ali je blog namenjen komentiranju komentarjev ali samega bloga. Vsebina izgublja pomen. Vendar je ravno to posebnost interneta. Da je tako kot življenje nepredvidljiv. Nikoli ne veš katera pot bo izbrana. Danes sem faca jaz. Jutri boš to ti, naslednji dan pa nas več ni. Evo, pa še rima mi je uspela. Zdaj pa naj mi še kdo reče, da je internet brezveze.

Vsakemu komentarju na osnovi zadnjih polemik o socializaciji preko interneta, internetnih poznanstvih ter navideznih sovražnikih bi dejal to: vsi smo ljudje, ki nosimo na stotine mask. Tako v virtuali kot v resničnem življenju. Dvojna merila so moralno sporna. Nenačelnost je sporno. Zlorabljanje zaupanja je sporno. Vsakdo od vas lahko doda nekaj o tem, kaj je za posameznika sporno. Različne vsebine prebirajo ljudje z različnimi izkušnjami, z različno stopnjo razgledanosti in zato je krivično kogarkoli blatiti. Mnenje je lahko vedno strogo. Vendar spet pridemo na večno in ključno vprašanje interneta. Ali lahko ostanemo čustveno neobremenjeni v virtualnem svetu? Mislim, da se odgovor razvija ravno z zadnjimi blogi in vsemi komentarji, ki so bili zmazani poleg.

Moje ugotovitve so sledeče: internet je živ. Tako kot smo živi mi. Naši alteregi ustvarjajo nekaj, česar v resničnem življenju ni. Nastala je nova dimenzija, ki se je marsikdo boji. Ne verjame vanjo, kot Cerkev ni verjela v zaobljenost zemlje, tako kot ateist zanika obstoj boga. Vsi smo absolutisti znotraj relativizma. In ko se nas dotakne, je kot droga - nas omami, zasvoji in zastrupi. V vsem je nekaj dobrega, slabega in neoprijemljivega. Mi vsi smo kot igrica Tekken.

Come into my world and I will lie for you, Beg and steal for you
I will crawl on hands and knees until you see, you’re just like me…

Zgodili so se trenutki. Razglabljanje in podoživljanje doživetega je ustvarilo vse tisto, kar nas stiska v želodcu. Pogledujem čez ramo, kot za prelepo žensko, s katero sem preživel romantičen, s čustvi nabit večer in čakam še na zadnji pogled pred odhodom. Skorajda Richard Gere look. Pogledujem čez ramo v preteklost, da vidim, kaj sem pozabil in zamudil. Skorajda zamudim novo lepotico, ki se mi je pravkar približala in mi namenila prekrasen trenutek. Pogled, ki je ravno prav pomenljiv, da zbudi v meni tisto zanimanje, ki preusmeri pozornost od preteklosti…

Življenje. Kot igra. Kot partija tenisa. Ima pravila, ki smo jih določili, da lažje dosežemo cilj. Kakšni smo? Kakšno igro imamo radi? Igrišče je določeno s črtami, ki mersko omejujejo prostor v katerem igra poteka. Podobno kot je v življenju. Sklicujemo se na realnost in samo znotraj razumskega smo pripravljeni sobivati z drugimi. Ko nečesa ne razumemo, se igra prekine, strah nas odvrne od ljudi, ki smo jim posvetili življenje.

V teniškem svetu poznamo agresivno igro, kjer vsako žogo prbijemo, zakucamo in upamo, da bomo zadeli in naredili točko. Pomemben je vtis, nabijanje ega, dokazovanje superiornosti nad soigralcem. To je obdobje dozorovenja, ko igralci še ne razumejo igre, in smatrajo zmago nad nasprotnikom/soigralcem kot bistvo te zadevščine. V igri prihaja do nenormalnega števila neizsiljenih napak, ki ustvarjajo frustracije, slabo voljo in strah, posledično pa še večje število napak in več frustracij in seveda, da ne pozabimo še več straha. Ob vsem skupaj se pozablja, da je bistvo igre nekje drugje… Ne v dokazovanju. Ne v nadvladi nasprotnika.

Včasih se v igralcih zgodi razsvetljenje, ki pa je ponavadi posledica nekega hudega stresa, ki pripelje do prezgodnjega zaključka teniške kariere. Tudi v življenju se izgubimo. Ne najdemo poti. Se izogibamo odgovornostim. Ne sprejemamo ljudi okoli sebe,  zavračamo prijatelje in družino. Med tem, ko objokujemo izgubljen meč, ne vidimo, da se igra pravzaprav sploh še ni začela. Pravi mojstri igre ne objokujejo zgrešene žogice. Borijo se, da bi dosegli najtežjo žogo in jo ne samo vrnili v igrišče, ampak iz nje izvlekli maksimum. To je, da spravi v nasprotnika v najtežji možni položaj. Seveda je vse to možno, če sta si nasprotnika na istem nivoju. Če sta nasprotnika sploh motivirana za igro. Če… Predvidevamo, da če igraš tenis, si želiš igrati igro. Tako se ne bojiš več napora in ko se ti vrti v glavi, ko zadihan iščeš sapo, pulz je skorajda na maksimumu, že iščeš novo taktiko, kako boš igral najmočneje, a hkrati želel iz igre izvleči največ. Bistvo je v kvaliteti igre. Nihče v teniškem svetu ne poveličuje zmag teniških asov, ki so jih osvojili brez posebnega truda ali ko so razbili nasprotnika. Vsi pa se spomnijajo tistih iger, ki so imele največ preobratov in so bile odigrane na najvišjem nivoju. In so trajale največ časa. Tako je bistvo igre v kvaliteti in ekvivalentnosti, ne pa v superiornosti. Bistvo je v podajanju žogice čez mrežico.

Seveda obstaja tudi rekreacijski način podajanja žogice čez mrežo, ki pa nastopi v najzrelejšem življenjskem obdobju, ko fizika odpove in smo zadovoljni že s tem, da sploh še lahko podamo žogico čez mrežo. Marsikdo v življenju prehitro zapade v to obdobje in mu igra kmalu ni več všeč, ker glede na sposobnosti enostavno ne zadovolji več naših potreb.

Včasih samo prerastemo soigralca/nasprotnika in igra ni mogoča. Moramo se sprijazniti z napredkom in korakom naprej, četudi bomo pustili svojega najboljšega dosedanjega soigralca za seboj. To ni več tekma. To je življenje. Odločitev, kdaj koga zapustiti in ga razočarati obenem za ceno svojega napredka.

Čudna tema. Marsikdo se bo našel in zagotovo ugovarjal primerjavi. Gre zgolj za metaforo. Prenašanje enih sestavin v drugo. Za doživljanje vsega napisanega in primerjanje z življenjskimi izkušnjami.

Pogledujem proti novemu obrazu. Pretklost me grabi za ramo in poskuša zmotiti koncentracijo. Nisem dovolj determiniran. Čeprav se ne ozrem, jo vonjam. Čakam, da me nov obraz prime za roke in odpelje…

Ne pišem jeze. Niti žalosti. Ne pišem o ljubezni ali veselju. Ne pišem o filmu, glasbi ali poeziji. Pišem. Pišem o vsem, kar mi pade na pamet. Praznim se. Iz globin svojih frustracij iščem tisti ventil, ki me bo popeljal v svežino notranjega miru. Ne pišem o blogih. Ne tekmujem.

Se kdaj zbudite iz budnega stanja? Kdaj prespite spanec? Zadnje dva meseca me lovi ‘insomnia’. Strah me je, da ne bom mogel zaspati, a vse skupaj privleče na dan budnost. Stanje vzhičenosti. Na pol omamljen doživljam okolico. Počutim se kakor, da bi ravnokar snel mavec po enoletnem rehabiltiranju po poškodbi. In kar naenkrat pričnem na polno z vsem. Z delom, socializiranjem, razmišljanjem, čustvovanjem, spoznavanjem, lovljenjem zamujenega… Kakor da me ni izučilo tisto kar sem doživel. Slej ko prej se bo poškodba ponovila. Obnovil jo bom ne da  bi se tega zavedal. Pa vendarle čutim, da se bliža. Tista grozljiva maska tesnobe, ki te povsem ohromi. Prednost je v tem, da se tokrat vsega zavedam. Prepozam vzorce, ki me utesnjujejo. Prepoznam ljudi, ki me želijo izžeti. Nevede. Tega ne počno namerno. Takšni so. Deloholik sem. Dokler delam, obvladujem življenje. Ko se sprostim, me napadejo strahovi, kateri ne utegnejo do mene, dokler sem v pogonu. Rečem jim, da nimam časa. Nisem jezen. Nisem vesel. Nisem žalosten. Buden sem. Vse skupaj doživljam preveč intenzivno in tega se bojim. Bojim se, da bom vso to intenzivnost prenesel na ljudi okoli sebe in jih s tem odbil. A vendarle, tega kar nas je najbolj strah, to nas bo zagotovo zadelo.

Iščem sogovornike. Iščem nekoga, da mu izpovem, kar me tišči. Enkrat so to čustva. Drugič družbeno moralne vrednote. Tretjič so to moje erotične misli. Imam virtualne prijatelje. Marsikoga izmed njih bi rad imel v pravem življenju. Imam virtualno življenje, ki me dopolnjuje in zdravi. Nekateri so nad menoj razočarani. Nekateri me držijo na distanci. Spet druge odbijam. A so tudi tisti, ke me povsem prijetno razveselijo vsak dan sproti. Vcasih z direktnim sporočilom, včasih se prepoznam v njihovih besedah, mislih.

Prijel sem te za roko. Odpeljal na najin ‘razgled’. Zaslepila si me s tvojim nedolžnim pogledom…Poljub…Želel sem ti pogledati v dušo, a vse kar sem naredil, je bilo to, da sem te razrezal. Razkosal. In ko sem pričel krpati, so mi tekle solze razočaranja, ker nikoli ne bom mogel razumeti tega kar doživljaš ti, pa čeprav te bom dal na prafaktorje.

Tu sem za vas…:

From Hell