bloodish

Ne pišem jeze. Niti žalosti. Ne pišem o ljubezni ali veselju. Ne pišem o filmu, glasbi ali poeziji. Pišem. Pišem o vsem, kar mi pade na pamet. Praznim se. Iz globin svojih frustracij iščem tisti ventil, ki me bo popeljal v svežino notranjega miru. Ne pišem o blogih. Ne tekmujem.

Se kdaj zbudite iz budnega stanja? Kdaj prespite spanec? Zadnje dva meseca me lovi ‘insomnia’. Strah me je, da ne bom mogel zaspati, a vse skupaj privleče na dan budnost. Stanje vzhičenosti. Na pol omamljen doživljam okolico. Počutim se kakor, da bi ravnokar snel mavec po enoletnem rehabiltiranju po poškodbi. In kar naenkrat pričnem na polno z vsem. Z delom, socializiranjem, razmišljanjem, čustvovanjem, spoznavanjem, lovljenjem zamujenega… Kakor da me ni izučilo tisto kar sem doživel. Slej ko prej se bo poškodba ponovila. Obnovil jo bom ne da  bi se tega zavedal. Pa vendarle čutim, da se bliža. Tista grozljiva maska tesnobe, ki te povsem ohromi. Prednost je v tem, da se tokrat vsega zavedam. Prepozam vzorce, ki me utesnjujejo. Prepoznam ljudi, ki me želijo izžeti. Nevede. Tega ne počno namerno. Takšni so. Deloholik sem. Dokler delam, obvladujem življenje. Ko se sprostim, me napadejo strahovi, kateri ne utegnejo do mene, dokler sem v pogonu. Rečem jim, da nimam časa. Nisem jezen. Nisem vesel. Nisem žalosten. Buden sem. Vse skupaj doživljam preveč intenzivno in tega se bojim. Bojim se, da bom vso to intenzivnost prenesel na ljudi okoli sebe in jih s tem odbil. A vendarle, tega kar nas je najbolj strah, to nas bo zagotovo zadelo.

Iščem sogovornike. Iščem nekoga, da mu izpovem, kar me tišči. Enkrat so to čustva. Drugič družbeno moralne vrednote. Tretjič so to moje erotične misli. Imam virtualne prijatelje. Marsikoga izmed njih bi rad imel v pravem življenju. Imam virtualno življenje, ki me dopolnjuje in zdravi. Nekateri so nad menoj razočarani. Nekateri me držijo na distanci. Spet druge odbijam. A so tudi tisti, ke me povsem prijetno razveselijo vsak dan sproti. Vcasih z direktnim sporočilom, včasih se prepoznam v njihovih besedah, mislih.

Prijel sem te za roko. Odpeljal na najin ‘razgled’. Zaslepila si me s tvojim nedolžnim pogledom…Poljub…Želel sem ti pogledati v dušo, a vse kar sem naredil, je bilo to, da sem te razrezal. Razkosal. In ko sem pričel krpati, so mi tekle solze razočaranja, ker nikoli ne bom mogel razumeti tega kar doživljaš ti, pa čeprav te bom dal na prafaktorje.

Tu sem za vas…:

From Hell