bloodish

Zgodili so se trenutki. Razglabljanje in podoživljanje doživetega je ustvarilo vse tisto, kar nas stiska v želodcu. Pogledujem čez ramo, kot za prelepo žensko, s katero sem preživel romantičen, s čustvi nabit večer in čakam še na zadnji pogled pred odhodom. Skorajda Richard Gere look. Pogledujem čez ramo v preteklost, da vidim, kaj sem pozabil in zamudil. Skorajda zamudim novo lepotico, ki se mi je pravkar približala in mi namenila prekrasen trenutek. Pogled, ki je ravno prav pomenljiv, da zbudi v meni tisto zanimanje, ki preusmeri pozornost od preteklosti…

Življenje. Kot igra. Kot partija tenisa. Ima pravila, ki smo jih določili, da lažje dosežemo cilj. Kakšni smo? Kakšno igro imamo radi? Igrišče je določeno s črtami, ki mersko omejujejo prostor v katerem igra poteka. Podobno kot je v življenju. Sklicujemo se na realnost in samo znotraj razumskega smo pripravljeni sobivati z drugimi. Ko nečesa ne razumemo, se igra prekine, strah nas odvrne od ljudi, ki smo jim posvetili življenje.

V teniškem svetu poznamo agresivno igro, kjer vsako žogo prbijemo, zakucamo in upamo, da bomo zadeli in naredili točko. Pomemben je vtis, nabijanje ega, dokazovanje superiornosti nad soigralcem. To je obdobje dozorovenja, ko igralci še ne razumejo igre, in smatrajo zmago nad nasprotnikom/soigralcem kot bistvo te zadevščine. V igri prihaja do nenormalnega števila neizsiljenih napak, ki ustvarjajo frustracije, slabo voljo in strah, posledično pa še večje število napak in več frustracij in seveda, da ne pozabimo še več straha. Ob vsem skupaj se pozablja, da je bistvo igre nekje drugje… Ne v dokazovanju. Ne v nadvladi nasprotnika.

Včasih se v igralcih zgodi razsvetljenje, ki pa je ponavadi posledica nekega hudega stresa, ki pripelje do prezgodnjega zaključka teniške kariere. Tudi v življenju se izgubimo. Ne najdemo poti. Se izogibamo odgovornostim. Ne sprejemamo ljudi okoli sebe,  zavračamo prijatelje in družino. Med tem, ko objokujemo izgubljen meč, ne vidimo, da se igra pravzaprav sploh še ni začela. Pravi mojstri igre ne objokujejo zgrešene žogice. Borijo se, da bi dosegli najtežjo žogo in jo ne samo vrnili v igrišče, ampak iz nje izvlekli maksimum. To je, da spravi v nasprotnika v najtežji možni položaj. Seveda je vse to možno, če sta si nasprotnika na istem nivoju. Če sta nasprotnika sploh motivirana za igro. Če… Predvidevamo, da če igraš tenis, si želiš igrati igro. Tako se ne bojiš več napora in ko se ti vrti v glavi, ko zadihan iščeš sapo, pulz je skorajda na maksimumu, že iščeš novo taktiko, kako boš igral najmočneje, a hkrati želel iz igre izvleči največ. Bistvo je v kvaliteti igre. Nihče v teniškem svetu ne poveličuje zmag teniških asov, ki so jih osvojili brez posebnega truda ali ko so razbili nasprotnika. Vsi pa se spomnijajo tistih iger, ki so imele največ preobratov in so bile odigrane na najvišjem nivoju. In so trajale največ časa. Tako je bistvo igre v kvaliteti in ekvivalentnosti, ne pa v superiornosti. Bistvo je v podajanju žogice čez mrežico.

Seveda obstaja tudi rekreacijski način podajanja žogice čez mrežo, ki pa nastopi v najzrelejšem življenjskem obdobju, ko fizika odpove in smo zadovoljni že s tem, da sploh še lahko podamo žogico čez mrežo. Marsikdo v življenju prehitro zapade v to obdobje in mu igra kmalu ni več všeč, ker glede na sposobnosti enostavno ne zadovolji več naših potreb.

Včasih samo prerastemo soigralca/nasprotnika in igra ni mogoča. Moramo se sprijazniti z napredkom in korakom naprej, četudi bomo pustili svojega najboljšega dosedanjega soigralca za seboj. To ni več tekma. To je življenje. Odločitev, kdaj koga zapustiti in ga razočarati obenem za ceno svojega napredka.

Čudna tema. Marsikdo se bo našel in zagotovo ugovarjal primerjavi. Gre zgolj za metaforo. Prenašanje enih sestavin v drugo. Za doživljanje vsega napisanega in primerjanje z življenjskimi izkušnjami.

Pogledujem proti novemu obrazu. Pretklost me grabi za ramo in poskuša zmotiti koncentracijo. Nisem dovolj determiniran. Čeprav se ne ozrem, jo vonjam. Čakam, da me nov obraz prime za roke in odpelje…