bloodish

I had a dream last night…It was called: Resurection. Tako je. Vstal sem. Od vsega kar me je tlačilo k tlom. Blogerji vseh vetrov, združite se! V slogi je moč? Ne dovolite lovkam in krempljem kapitalizma, da vas indoktrinirajo in izničijo nekaj tako lepega, kot je probono dajanje svojih frustracij, čustvenih izlivov, umetniških navdihov, amaterskih recenzij, kritik ljudi okoli nas samih in nenazadnje, ne dovolite, da ostanejo tihi klici na pomoč preslišani.

Marsikdo od nas je sucker. Marsikdo od nas je umetnik. Marsikdo od nas je zgolj zasičen s prostim časom. In marsikdo od nas se je znašel na križišču. Nekoč mi je bivše dekle povedalo eno modro:vsak od nas hodi po poti. In ko se znajdemo na križišču in moramo izbrati med dvemi novimi smermi, izberemo na koncu tisto, ki je ni. Res je tako. Življenje je povsem nepredvidljivo. Kritiziramo Aibota, ker je povsem zgrešil kontekst zadnjega bloga, pa čeprav sedaj pravi, da ni hotel nič slabega. S finim podjebavanjem prizadanemo mlado umetnico Navihano, ker pač kljub svoji prebrisanosti še vedno nosi zgolj svojih 18 let izkušenj. Kimici ne pridemo do živega (bayer se ni izkazal). Itd… S prijateljem sva na kavici ugotavljala, kako nekateri ne znamo pustiti čustva zunaj ringa in se povsem prepustimo tistim emocijam, da smo se pripravljeni skregati in živcirati zaradi oseb, ki nam v resničnem življenju ne pomenijo prav dosti.

Prebiram komentarje in največkrat ne vem več ali je blog namenjen komentiranju komentarjev ali samega bloga. Vsebina izgublja pomen. Vendar je ravno to posebnost interneta. Da je tako kot življenje nepredvidljiv. Nikoli ne veš katera pot bo izbrana. Danes sem faca jaz. Jutri boš to ti, naslednji dan pa nas več ni. Evo, pa še rima mi je uspela. Zdaj pa naj mi še kdo reče, da je internet brezveze.

Vsakemu komentarju na osnovi zadnjih polemik o socializaciji preko interneta, internetnih poznanstvih ter navideznih sovražnikih bi dejal to: vsi smo ljudje, ki nosimo na stotine mask. Tako v virtuali kot v resničnem življenju. Dvojna merila so moralno sporna. Nenačelnost je sporno. Zlorabljanje zaupanja je sporno. Vsakdo od vas lahko doda nekaj o tem, kaj je za posameznika sporno. Različne vsebine prebirajo ljudje z različnimi izkušnjami, z različno stopnjo razgledanosti in zato je krivično kogarkoli blatiti. Mnenje je lahko vedno strogo. Vendar spet pridemo na večno in ključno vprašanje interneta. Ali lahko ostanemo čustveno neobremenjeni v virtualnem svetu? Mislim, da se odgovor razvija ravno z zadnjimi blogi in vsemi komentarji, ki so bili zmazani poleg.

Moje ugotovitve so sledeče: internet je živ. Tako kot smo živi mi. Naši alteregi ustvarjajo nekaj, česar v resničnem življenju ni. Nastala je nova dimenzija, ki se je marsikdo boji. Ne verjame vanjo, kot Cerkev ni verjela v zaobljenost zemlje, tako kot ateist zanika obstoj boga. Vsi smo absolutisti znotraj relativizma. In ko se nas dotakne, je kot droga - nas omami, zasvoji in zastrupi. V vsem je nekaj dobrega, slabega in neoprijemljivega. Mi vsi smo kot igrica Tekken.

Come into my world and I will lie for you, Beg and steal for you
I will crawl on hands and knees until you see, you’re just like me…

Ljudje ne maramo zateženih in depresivnih ljudi, ki bi nam zagrenili naš srečen trenutek. Ne dovolimo, da bi nas tuja nesreča, tuja temna misel in turobnost zamorila. To ne spada v nek normalen koncept življenja, ki ga imamo vcepljenega skozi vzgojne vzorce. Starši želijo, da uspemo. Da v življenje vkorakamo z dvignjeno glavno, neprebojnimi prsmi in z zvrhanim košem pozitivne energije. Zakaj pišem o tem? Ker se čutim prizadetega. Ker sem dopustil, da me prizadane nekaj, na kar nimam vpliva. Paradoksalno. A ni? Počutim se nemočnega. Izigranega. Želel bi okriviti in pokazati s prstom na nekoga, a je vse skupaj nesmiselno. Smatram, da je človekova največja vrlina sposobnost ljubiti in dajati. Ne znajdem se v okolju, kjer moraš igrati igro ‘daj-dam’. Skorajda vedno sem bil okaran, če sem karkoli počel brez pričakovanj. Tolikokrat sem bil opozorjen in kregan… Priznam, da nisem tega nikoli resno jemal. Četudi me je prizadelo. Živim v nekem loopu, katerega spina ni bilo več moč kontrolirati. Moram priznati, da se prvič v življenju počutim nemočnega. Da sem doživel takoimenovani poraz. Nemoč in poraz se izražata skozi stagnacijo. Skozi zanikanje. Ne morem se sprijazniti z zmedo, ki se je pojavila v meni. Ne gre in ne gre. To je ta loop, o katerem sem prej govoril. Zavidam ljudem, ki so sposobni ne razmišljati. Ali drugače povedano, ki so sposobni problem ‘dati na stran’. A gre se za čisto drugačen koncept. Menim, da ni osebe na tem svetu, ki ne bi razmišljala. Kvečjemu gre ze katarzo, ki jo ljudje doživimo tisti trenutek, ko napademo svojo prezrcaljeno podobo - problem na drugi osebi, ter stvar, ki gre nam skrajno na živce, tako lažje napademo. Kaj pa to pravzaprav pomeni? Da imamo zelo nizko stopnjo samokritičnosti. Popravite me, če se motim. Želel bi, da se motim. Da bi zvedel nekaj, kar mi je neznano.

Sedaj grem na zabavo. Na zabavo, kjer ne bo nobene erotike. Čista pornografija. Vse bo razgaljeno, pa čeprav bodo vsi oblečeni. To pomeni, da ne bo privlačno, ker bo takoj vse na dlani. Pri erotiki gre za poželenje, strast, neznano… Pri pornografiji za sram, goloto in dosegljivost. Če se pornografija zgodi pred spoštovanjem… Ljudje izgubimo ves svoj čar. In naj se še tako borimo, da si povrnemo vse svoje dostojanstvo, bo vedno prva slika, ki nas bo predstavljala tista, iz ‘današnje zabave’. Zakaj potem sploh grem na zabavo? Na zabavo grem v upanju, da se motim. Da bo nekdo ovrgel mojo teorijo in bom jutri zjutraj vstal z nasmehom.