bloodish

I had a dream last night…It was called: Resurection. Tako je. Vstal sem. Od vsega kar me je tlačilo k tlom. Blogerji vseh vetrov, združite se! V slogi je moč? Ne dovolite lovkam in krempljem kapitalizma, da vas indoktrinirajo in izničijo nekaj tako lepega, kot je probono dajanje svojih frustracij, čustvenih izlivov, umetniških navdihov, amaterskih recenzij, kritik ljudi okoli nas samih in nenazadnje, ne dovolite, da ostanejo tihi klici na pomoč preslišani.

Marsikdo od nas je sucker. Marsikdo od nas je umetnik. Marsikdo od nas je zgolj zasičen s prostim časom. In marsikdo od nas se je znašel na križišču. Nekoč mi je bivše dekle povedalo eno modro:vsak od nas hodi po poti. In ko se znajdemo na križišču in moramo izbrati med dvemi novimi smermi, izberemo na koncu tisto, ki je ni. Res je tako. Življenje je povsem nepredvidljivo. Kritiziramo Aibota, ker je povsem zgrešil kontekst zadnjega bloga, pa čeprav sedaj pravi, da ni hotel nič slabega. S finim podjebavanjem prizadanemo mlado umetnico Navihano, ker pač kljub svoji prebrisanosti še vedno nosi zgolj svojih 18 let izkušenj. Kimici ne pridemo do živega (bayer se ni izkazal). Itd… S prijateljem sva na kavici ugotavljala, kako nekateri ne znamo pustiti čustva zunaj ringa in se povsem prepustimo tistim emocijam, da smo se pripravljeni skregati in živcirati zaradi oseb, ki nam v resničnem življenju ne pomenijo prav dosti.

Prebiram komentarje in največkrat ne vem več ali je blog namenjen komentiranju komentarjev ali samega bloga. Vsebina izgublja pomen. Vendar je ravno to posebnost interneta. Da je tako kot življenje nepredvidljiv. Nikoli ne veš katera pot bo izbrana. Danes sem faca jaz. Jutri boš to ti, naslednji dan pa nas več ni. Evo, pa še rima mi je uspela. Zdaj pa naj mi še kdo reče, da je internet brezveze.

Vsakemu komentarju na osnovi zadnjih polemik o socializaciji preko interneta, internetnih poznanstvih ter navideznih sovražnikih bi dejal to: vsi smo ljudje, ki nosimo na stotine mask. Tako v virtuali kot v resničnem življenju. Dvojna merila so moralno sporna. Nenačelnost je sporno. Zlorabljanje zaupanja je sporno. Vsakdo od vas lahko doda nekaj o tem, kaj je za posameznika sporno. Različne vsebine prebirajo ljudje z različnimi izkušnjami, z različno stopnjo razgledanosti in zato je krivično kogarkoli blatiti. Mnenje je lahko vedno strogo. Vendar spet pridemo na večno in ključno vprašanje interneta. Ali lahko ostanemo čustveno neobremenjeni v virtualnem svetu? Mislim, da se odgovor razvija ravno z zadnjimi blogi in vsemi komentarji, ki so bili zmazani poleg.

Moje ugotovitve so sledeče: internet je živ. Tako kot smo živi mi. Naši alteregi ustvarjajo nekaj, česar v resničnem življenju ni. Nastala je nova dimenzija, ki se je marsikdo boji. Ne verjame vanjo, kot Cerkev ni verjela v zaobljenost zemlje, tako kot ateist zanika obstoj boga. Vsi smo absolutisti znotraj relativizma. In ko se nas dotakne, je kot droga - nas omami, zasvoji in zastrupi. V vsem je nekaj dobrega, slabega in neoprijemljivega. Mi vsi smo kot igrica Tekken.

Come into my world and I will lie for you, Beg and steal for you
I will crawl on hands and knees until you see, you’re just like me…